Reishi (svetlikava pološčenka) v prahu

Svetlikava pološčenka oz. reishi (lat. Ganoderma lucidum) je medicinsko pomembna goba, ki se uporablja zaradi njenega blagodejnega učinka na imunski sistem, srce in ožilje in za krepitev splošnega zdravja. 

Teža: 50 g

Način uporabe: Za eno skodelico čaja uporabimo zvrhano veliko žlico mlete gobe (2-4 g), ki jo od 15 do 30 min kuhamo na majhnem ognju. Iz suhe pološčenke pa lahko pripravimo tudi tinkturo.  Svetujemo, da reishi uporabljate vsakodnevno od 30 do 40 dni, po tem pa naredite vsaj tri tedensko pavzo.

Reishi je med najbolj raziskanimi medicinskimi gobami z več kot 3600 raziskavami in 40 kliničnimi študijami. Vsebuje več kot 400 bioaktivnih snovi, med katerimi so najpomembnejši beta-glukani in triterpenoidi. Zaradi zakonodaje Evropske unije ugotovitev sodobnih raziskav žal ne smemo deliti z vami, zato vas vabimo, da se o učinkih svetlikave pološčenke podučite sami. Na spletu boste našli veliko informacij, tistim, ki bi se radi podrobno podučili, priporočamo uporabo iskalnika po znanstveni literaturi Google Scholar ali PubMed.

Glede na raziskave, suhi trosnjaki svetlikave pološčenke glede na težo vsebujejo okoli 50 % betaglukanov, ter 4 do 7 mg/g skupnih triterpenoidov, 0,8 do 1,6 mg/g ergosterola in 1 do 2 mg/g adenozina.  

Kar lahko trdimo, je: 

• prispeva k boljšemu delovanju imunskega sistema (EFSA Botanical claim on hold No. 3764),

• prispeva k vzdrževanju zdravega krvožilnega sistema (EFSA Botanical claim on hold No. 4408).
  

V Aziji ima reishi več kot 4000 letno tradicijo uporabe in gojenja. Uporabljali so jo kot splošni tonik za dobro počutje in odpornost ter ji pripisovali, da podaljšuje življenje. Njeno kitajsko ime ling-zhi (灵芝), ki ga prevedemo v “zelišče duhovne moči,” nakazuje, da ima v tradicionalni kitajski medicini pomembno mesto, v splošnem pa je na Kitajskem simbol uspeha, zdravja, sreče in dolgega življenja. Njeni učinki in uporaba so obsežno opisani v različnih klasičnih kitajskih delih, kot je npr. Shen Nong Ben Cao Jing (206 pr. n. št. - 220 n. št.).  Pri Rimljanih jo lahko zasledimo v Mitraističnem kultu, opisovali pa so jo tudi številni Grški učenjaki, med njimi Hipokrat, Empedoklej, Aristotel.