Mikozofija #5 - Tabula Rasa

»Pravo potovanje odkrivanja ne pomeni iskanja novih pokrajin, temveč pomeni imeti nove oči.«

Marcel Proust

Novo leto pogosto začnemo z mislijo, da moramo nekaj dodati. Več narediti. Več doseči. A redko se vprašamo, s kakšnim notranjim stanjem sploh stopamo naprej. Misli, ki so obtežene s starimi skrbmi, z neizrečenimi strahovi in z notranjim hrupom, ne morejo ustvarjati jasne poti — lahko jo le ponavljajo. Preden se rodi nova smer, mora nastati prostor. Ne prazen, temveč odprt. Tak, ki ni zapolnjen z dvomi, pričakovanji drugih ali z neprestanim notranjim dialogom. Čistina v glavi ni razkošje sodobnega časa, temveč pogoj za trezno presojo, mirne odnose in dejanja, ki izhajajo iz notranjega ravnovesja. Ko se um razbremeni, se pogled spremeni. In takrat se ne spreminja svet okoli nas, temveč način, kako ga vidimo. Na tej beli, nepopisani strani se ne začne nova tekma, temveč nova zgodba. Takšna, ki jo pišemo z več jasnosti, več tišine in več spoštovanja do sebe.

Živimo v času, ko je notranji nemir postal splošno stanje. Ne izjema, temveč pravilo. Ljudje ne iščejo več odgovorov zato, da bi se razvijali, temveč zato, da bi sploh zdržali. Svet ponuja nešteto poti, razlag in obljub, a večina jih vodi navzven — stran od tišine, stran od osebnega uvida. In tako se vedno znova vrtimo okoli istega vprašanja, čeprav ga redko izrečemo: zakaj ob tolikšni količini odgovorov ostajamo zmedeni? Zakaj ob vsej pomoči, ki nam je na voljo, notranja napetost ne popušča, temveč se celo stopnjuje? Morda zato, ker smo se navadili verjeti, da rešitev vedno prihaja od drugod. Da jo bo nekdo oblikoval, razložil, zapakiral in nam jo predal v uporabo. V tem procesu pa nehote izgubimo zaupanje v lastno presojo — in prav to zaupanje je temelj vsake resnične spremembe.

To ni le osebni občutek, temveč vse bolj prepoznaven družbeni pojav. Nedavne analize so pokazale, da velik del najbolj priljubljenih vsebin o duševnem ravnovesju na družbenih omrežjih ne temelji na poglobljenem razumevanju človeka, temveč na poenostavitvah, ki so predvsem privlačne in hitro potrošne. Oblikujejo vtis, da je notranji mir nekaj, kar lahko pridobimo, če sledimo pravim navodilom — a hkrati utrjujejo prepričanje, da brez zunanje razlage sami ne zmoremo. Tu se pojavi ključno vprašanje: ali nas takšni pristopi res vodijo k večji samostojnosti, ali pa nas učijo odvisnosti od nenehnih usmeritev? Mir, ki je pogojen z navodili, ni mir, temveč premor. In ko ta premor mine, se vrnemo na začetek — pogosto še bolj negotovi. Morda pa prava naloga ni v iskanju še ene razlage, temveč v pogumu, da za hip odstranimo vse zunanje glasove in preverimo, kaj v nas ostane. Kajti dokler verjamemo, da je rešitev vedno nekje zunaj, bomo spregledali edini prostor, kjer se lahko zares začne: v lastni, nepopisani notranjosti — v naši lastni Tabuli Rasi.

Če smo že pri iskrenosti: notranji mir očitno ni nekaj, kar lahko naročimo z dostavo na dom ali osvojimo po treh korakih in eni globoki sapi. Včasih se zgodi ravno obratno — ko prenehamo iskati navodila, se misli same postavijo v vrsto. In ja, občutek, da nimamo vsega pod nadzorom, je lahko precej neprijeten, a hkrati osvobajajoč. Pomeni namreč, da smo za krmilo spet sedli sami. Če pa se vam ob tem zazdi, da bi vseeno potrebovali malo zdravega razmisleka in manj bleščečih obljub, je Gobnjak vedno tu — ne zato, da bi vam povedal, kaj morate storiti, temveč da vas opomni, da to v resnici že veste.