Mikozofija #4 - Ustavi se, začuti.

“Samo s srcem resnično vidimo. Bistvo je očem nevidno.”
— Antoine de Saint-Exupéry, Mali princ

Ko se poslavljamo od novembra, je skoraj nemogoče prezreti, da nas je ta mesec tiho preizkušal v tej misli.
Preverjal je, s katerim očesom pravzaprav gledamo — s tistim zunanjim, ki primerja, presoja, beleži… ali tistim notranjim, ki opazuje, čuti in ne zahteva ničesar v zameno.

November je bil poln meglic.
Vremenskih in človeških.

Megla nad polji, ki je potovala kot neizgovorjeno vprašanje. Megla v mestih, ki so jo presekale reklamne svetlobe. Megla v mislih, ko smo poskušali krmariti med šolo, službo, hitenjem k »najboljšemu decembru«, pričakovanji in neskončnim seznamom “bi morali”.

Ni bilo veliko priložnosti za oddih.
A tiste, ki so se odprle, smo zgrabili — ker globoko verjamemo v boljši svet, v svet, kjer je narava prva učiteljica in ne zadnja misel.

Utopija, ki nikoli ni delovala

November je v svojih prvih tednih razgalil nenavaden kontrast.
Narava, ki se umirja — in kapitalistični svet, ki se zdi, kot da se zmede prav takrat, ko bi moral upočasniti.

Zunaj: luči, akcije, popusti, naglice, vročične priprave.
Znotraj: tihi glas, ki pravi počasneje, prosim.

Med prebiranjem najnovejših analiz o duševnem zdravju sem naletela na vrstico, ki se je usedla name bolj kot katera koli statistika. V Nature Human Behaviour so zapisali:

“Excessive consumption culture correlates with increased anxiety, emotional instability and persistent dissatisfaction.”

Težko bi kapitalistično utopijo opisali bolj pošteno.
Svet, ki ti ponuja sto različic vsega, redko poskrbi, da bi začutil eno samo stvar globoko.
Kupimo več, kot lahko občutimo — in občutimo manj, kot si iskreno želimo.

Ustvari se spirala: kupovanje → pomanjkanje časa → praznina → novo kupovanje.

Narava te logike ne pozna.
Ne blešči se.
Ne tekmuje.
Ne pretirava.

Zdi se, da november vsako leto znova pove isto: ko se obrneš k naravi, se svet ne razsuje — razsuje se le iluzija, da moraš ves čas biti nekdo drug.

Znanost, ki potrjuje, kar narava že dolgo ve

V drugem delu meseca se narava umakne, znanost pa dvigne glas.
V Gobnjaku to tiho čutimo že leta — da svet gliv ni modna muha, ampak starodavno znanje, ki ga sodobna znanost končno dohiteva.

Nevroznanstvenik Andrew Huberman razloži:

“Lion’s Mane supports nerve growth factor (NGF) pathways and has measurable effects on cognitive clarity and mood stability.”

Paul Stamets, eden največjih sodobnih mikologov, gre še dlje:

“We are only beginning to understand how profoundly fungi can shape neural, immune and emotional landscapes.”

Resasti bradovec (Lion’s Mane) je na vrhu seznama zaradi vpliva na nevroplastičnost in regeneracijo živčnih poti.
Reishi se izkaže kot sopotnik pri umirjanju odziva na stres.
Cordyceps podpira telesno energijo brez adrenalinskega prežiga.
Chaga pa ostaja ena najmočnejših naravnih antioksidativnih sil.

Tu ni senzacionalizma.
Ni tik-tok hitrostnih trendov.
Ni praznih obljub.

Gobe delujejo podobno kot micelij: tiho, potrpežljivo, smiselno.
Ne želijo spreminjati sveta na silo — le pomagajo človeku, da se uskladi sam s seboj.

Nazaj k sebi

In ko november nežno zapre svoja vrata, ostane preprosto vprašanje:
komu zaupamo?

Svetu, ki nas prepričuje, da bomo srečnejši z vsako novo stvarjo, ki jo dodamo v voziček?
Ali svetu, ki ga najdemo v naravi — tistem, ki ni nikoli hiter, nikoli glasen, nikoli vsiljiv?

Carl Gustav Jung je zapisal:

“Kdor gleda navzven, sanja. Kdor gleda navznoter, se prebudi.”

Morda je to najbolj natančen povzetek letošnjega novembra.

Da ne potrebujemo več — potrebujemo globlje.
Da ne potrebujemo hitreje — potrebujemo bolj resnično.
Da nam ni treba iskati svetlobe zunaj, če je srce pripravljeno prižgati svojo.

November nas je učil preprostosti.
Učil nas je tihega poguma.
Učil nas je, da se ustavimo.

In začutimo.