Vse o gojenju gob na hlodih
avtor članka: Primož Turnšek
Splošno o tehniki
Gojenje gob na hlodih listavcev je starodaven način pridelave gob. Prvi so s takšnim načinom gojenja začeli Kitajci, ki so na hlodih hrastov gojili šitake. Hlode hrastov so zložili pod drevesa na katerih so rasle šitake, da so se ti okužili z njihovimi sporami. Na Zahodu smo to tehniko spoznali šele v sredini 20. stoletja in jo prilagodili. Hlodov ne inokuliramo več s sporami, ampak z micelijem na različnih substratih, najpogosteje s preraščenimi lesnimi čepki ali žagovino.
Katere vrste gob gojimo na tak način?
Na hlodih lahko gojimo veliko različnih vrst užitnih in zdravilnih gob, najpogosteje pa se goji šitake, bukove ostrigarje in svetlikavo pološčenko (Ganoderma lucidum). Poleg teh, pa lahko gojimo tudi resastega bradovca, topolovke, nameko gobe, pisano ploskocevko in nekatere druge. Načeloma bi na takšen način lahko gojili vse vrste gob, ki tudi v naravi rastejo na lesu.
Kakšen les je primeren?
Najbolj primeren les za gojenje gob je hlodovina, ki mora biti stara med dvema tednoma in dvema mesecema. Če je les mlajši od dveh tednov je les še preveč “živ” in se lahko začne boriti proti okužbi z glivo, če je starejši od dveh mesecev, pa se začnejo v les naseljevati naključne glive iz narave, ki bodo predstavljale konkurenco glivam, ki jih bomo na hlode nacepili. Pomembno je tudi, da je les zdrav in brez okužb z glivami iz narave. Iz tega razloga les dreves, ki so se posušila zaradi glivnih okužb ni primeren.
Velikost hlodov za glivo ni pomembna, je pa pomembna za nas. Hlode navadno razrežemo na dolžino okoli enega metra, najprimernejša debelina pa je med 15 in 30 centimetri. Ko boste žagali hlode imejte v mislih, da jih boste morali prestavljati, zato naj ne bodo pretežki.
Pomembno je tudi, da se hlodov drži lubje. Nekatere gobe, kot so šitake, tvorijo nastavke za gobe (primordije) med lesom in lubjem. Če lubja ni na hlodu, gobe sploh ne bodo pognale.
Katere vrste dreves so primerne?
Večina gob, ki jih gojimo na hlodih raste v naravi na lesu listavcev. Med njimi je najbolj uporaben les bukve, gabra in jelše, poleg teh pa lahko uporabimo tudi les breze, lipe, vrb, topolov, jesena in javorja. Les z veliko tanini, kot je hrast ali kostanj je primeren samo za določene vrste, kot so šitake ali resasti bradovec. Za gojenje šitak sta ti dve vrsti lesa najboljša izbira, med tem ko bukov ostrigar na lesu hrasta ali kostanje ne bo rasel. Neprimeren je les iglavcev, sadnih dreves in akacije.
Vstavljanje čepkov
Micelij gliv lahko v hlode vstavljamo na različne načine, najbolj praktična pa je metoda z uporabo lesnih čepkov. Z vrtalnikom zvrtamo v hlode od 4 – 5 cm globoke luknje na razdalji okoli 15 cm. Takšno razdaljo uporabimo tako med vrstami lukenj kot tudi med posameznimi luknjami v vrsti. Čepke vstavimo v luknjo tako, da je njihov vrh kakšen centimeter globoko v luknji. Pri tem pazimo, da se čepkov čim manj dotikamo. Po tem ko čepke vstavimo v luknje, jih zamažemo z voskom. S tem bomo micelij na čepkih zaščitili pred izsuševanjem in raznimi žuželkami, ki bi se z micelijem prehranjevale.
Kam shranimo hlode?
Ko micelij gliv prerašča les v hlodih je ključno, da ima primerne pogoje od katerih je najbolj pomembna vlaga. Za hlode najdemo senčen in vlažen kotiček, kjer jih položimo na tla, da imajo stik z zemljo. Po potrebi lahko hlode prekrijemo s slamo ali listjem ter s tem dodatno preprečimo njihovo izsuševanje. V poletnih mesecih, ko je vroče in suho, hlode občasno zalijemo z vodo.
Če smo hlode z glivami nacepili v jesenskem času jih lahko čez zimo shranimo v vlažni kleti. S tem glivi omogočimo, da les prerašča tudi ko so zunaj temperature pod lediščem. Mraz glivam sicer ne škodi, bo pa micelij ob negativnih temperaturah prenehal z rastjo.
Kaj lahko gre narobe?
Po naših izkušnjah je najpogostejša napaka ta, da ljudje dopustijo, da se hlodi v prvem letu preraščanja izsušijo. Zaradi tega se ustavi rast micelija, preden je hlod v celoti preraščen. Tudi če bi hoteli hlod ponovno navlažiti, nam to ne bo uspelo. V najboljšem primeru bomo imeli manjše obrode gob, v najslabšem pa nam gobe sploh ne bodo pognale. Zato bi še radi enkrat poudarili, da je ključna izbira vlažne lokacije in da hlode dodatno zaščitimo pred izsuševanjem z zastiranjem in zalivanjem.
Še ena pogosta napaka je izbira hlodov. Ti morajo biti iz zdravega lesa, ki smo ga pustili stati vsaj dva tedna in ne več kot dva meseca. Drevesa, ki se sušijo ali so bolna niso primerna, ker so najverjetneje že okužena z drugimi glivami. Ko micelij neke glive okuži les bo s tem onemogočil, da bi tam rasla kakšna druga gliva.
Od divjih živali nam največ škode naredijo polži, ki nam pojedo gobe. Če jih pojedo, ko so še majhne nam lahko uničijo celoten pridelek gob. Škodi polžev se izognemo tako, da hlode v času ko pričakujemo gobe, prestavimo na bolj varno lokacijo in jih postavimo pokonci.
Kdaj lahko pričakujemo pridelek?
V splošnem velja, da micelij gliv rabi okoli enega leta, da preraste celoten hlod. Če uporabimo trd les, kot je npr. hrast ali bukev, lahko traja tudi več kot eno leto, preden bomo gobe prvič obirali, če pa uporabimo mehek les, kot je npr. lipa ali vrba, pa lahko gobe zrastejo že po pol leta preraščanja. Trdota lesa vpliva tudi na to, koliko časa bodo hlodi zdržali, preden razpadejo. Iz hlodov mehkejšega lesa bomo gobe pobirali med 2 in 3 leta, med tem ko bomo iz hlodov iz tršega lesa gobe pobirali med 3 in 4 leti.
GOJENJE OSTRIGARJEV NA SLAMI
avtor članka: Rok Zalar
Zaradi nizke cene, dostopnosti in prikladnosti obdelave substrata je najpogostejša surovina za gojenje ostrigarjev pšenična slama. Nizka vsebnost dušika v slami omogoča uspešno preraščanje micelija le s pasterizacijo, postopkom, ki je v primerjavi s sterilizacijo cenejši in tehnološko enostavnejši.
OPIS POSTOPKA
Pasterizacija se doseže z namakanjem slame v vodi pri temperaturi 65 °C; navadno jo namakamo eno uro, kar ubije večino mikroorganizmov, ki miceliju predstavljajo konkurenco pri preraščanju. Preživijo le termofilni organizmi, ki uspešno delujejo pri višjih temperaturah (<35 °C), med preraščanjem micelija, ki pa poteka najpogosteje pri temperaturi 24 °C pa mirujejo in tako ne predstavljajo tekmeca.
Večina organizmov ne prenese hitre spremembe kislosti okolja, zato se lahko ta način uspešno uporabi kot alternativa pasterizaciji. Slama se namoči v vodo, ki ji je dodano gašeno apno, tj. kalcijev hidroksid ali Ca(OH)2. Tako se pH hitro zviša iz rahlo kislega do močno bazičnega. Kalcijev hidroksid je bolj topen v hladni vodi, a je potreben daljši čas namakanja, da se voda vpije skozi voščeno plast slame, zato se slamo v tej raztopini pusti od 12 do 24 ur. To je verjetno najenostavnejša in najcenejša obdelava substrata, a je preraščanje zaradi visoke začetne bazičnosti počasnejše kot pri pasterizaciji. Bazičnost med preraščanjem postopoma upada, saj kalcijev hidroksid reagira z ogljikovim dioksidom, ki je produkt metabolizma gliv in tako nastaja kalcijev karbonat ali CaCO3, znan tudi kot apnenec. Namesto apna se lahko uporabita tudi milnica ali pepel.
PRIPRAVA SLAME
Uporabljena slama naj bo suha in zdrava, zlato rumene barve, brez vidnih znakov plesni; grudice sprijete, sivkasto zbledele slame nakazujejo prisotnost plesni. Slama naj bo narezana na 3-10 cm dolge kose, kar lahko dosežemo tako, da se slama razprostre po tleh in se jo pokosi z običajno kosilnico s košem. Če to počnemo na travnati površini, najprej pokosimo travo, da se ne bo vmešala med slamo. Narezano slamo se vstavi v plastične mrežaste žaklje, ki se jih na koncu lahko zaveže.Žaklje se vstavi v posodo/sod ustrezne velikosti in obteži, nato pa prelije z raztopino (cca. 3%) gašenega apna oz. kalcijevega hidroksida. Apno naj vsebuje čim manj magnezija, saj ta v povišanih koncentracijah deluje zaviralno na rast micelija. Raztopino se pripravi v manjših kanistrih, v katerih se lahko apno dobro premeša da se čimbolje raztopi v vodi. Nivo vode v sodu naj bo cca. 10 cm nad slamo, da slama ne bo v zraku, ko se napije vode. Slamo pustimo v razotpini od 12-24 ur, če je slama zelo fino rezana lahko tudi manj. Slamo nato vzamemo iz vode in jo obesimo da se dobro odcedi-vpojnost je povezana z velikostjo delcev, manjši so bolj vpojni. Odcejena slama je pripravljena na cepitev.
CEPITEV – VNOS MICELIJA
To je najlažje izvesti tako, da jo razprostremo po čisti površini, lahko je to miza, lahko pa kar na tleh, zaščitenih s plastično folijo. Na razprostrto slamo potresemo ustrezno količino micelija na zrnju (ti. vcepka), ki naj bo 10% mase namočene slame, kar je za komercialno gojenje sicer veliko, a bo na začetku v pomoč, saj bo pospešilo preraščanje, zmanjšalo možnost okužb in malce povišalo količino pridelka. Micelij pred uporabo raje zdrobimo v vreči, kot da bi ga drobili z rokami na substratu. Slamo in micelij premešamo tako, da je micelij čim bolj enakomerno razporejen po slami. Pri rokovanju z apneno slamo uporabljajmo rokavice, da nam apnena voda ne izsušuje dlani. Če delamo na tleh lahko uporabimo vile/lopato, ki jih pred uporabo dobro očistimo, kot vsako drugo stvar, ki se dotika substrata in micelija. Delo naj poteka čim hitreje, da je časovno okno za možnost okužbe najmanjše. Zmes slame in micelija vstavimo v želeno pakiranje-vreče, vedra ali plastično črevo in jo potlačimo do te mere, da substrat še ostane zračen, saj micelij za rast potrebuje kisik in v anaerobnem okolju hitreje pride do bakterijskih okužb.
INKUBACIJA
V vreče/vedra naredimo luknje na razdalji cca. 20 cm , s čimer omogočimo izmenjavo plinov in kasneje bodo iz teh lukenj izraščale gobe. Če v sobi, kjer bomo inkubirali vreče ne bo onemogočen dostop insektom, nalepimo čez luknje v vrečah/vedrih mikropor trak, ki bo onemogočil vstop in razmnoževanje insektom hrati pa še vedno omogočal izmenjavo plinov. Tako pripravljene substrate inkubiramo pri temperaturi 20-25°C, dokler ni slama popolnoma prerašena z micelijem, kar traja 10-20 dni, odvisno od sorte glive, količine vcepka in temperature pri inkubaciji. Ko vidimo, da v substratu ni več nepreraščenih otočkov slame jih prestavimo v gojiltveno okolje, kjer z nizom sprememb spodbudimo nastanek zametkov gob.
RAST GOB
Prehod iz inkubacijske v obroditveno fazo je simulacija prehoda poletja v jesen – temperature se znižajo, vlažnost pa poviša, kar želimo doseči tudi v svojem gojitvenem okolju. Vlažnost naj bo na začetku čim višja (idelano nad 90% ), saj je za nastanek zametkov gliv ključnega pomena; zagotavljamo jo lahko s pršenjem, še bolje pa z ultrazvočnim vlažilcem. Ko se pojavijo gobe, vlaženje zmanjšamo in ne pršimo neposredno po gobah, saj se tako lahko pojavijo bakterijske okužbe. Temperatura naj bo med 10 in 18 °C, pri čemer bo rast pri nižjih temperaturah počasnejša, barva klobukov intenzivnejša in splošna kvaliteta gob višja ter potreba po svežem zraku zaradi počasnejšega metabolizma manjša. Za normalen razvoj in rast ostrigar potrebuje tudi nekaj ur svetlobe na dan, lahko je naravna ali umetno, izogibajmo se le daljšemu izpostavljanju neposredni sončni svetlobi. Pomemben dejavnik je tudi zadostna količina svežega zraka, saj bo v okolju s povišano koncentracijo CO2 goba tvorila dolge stegujoče bete in majhne klobučke, kar je s kulinaričnega vidika neprikladno.
OBIRANJE
Ostrigarje praviloma pobiramo pri stopnji, ko se prvi rob klobuka v šopu poravna. Če se več gob viha navzgor, jih nemudoma poberemo. Odtrgamo cel šop naenkrat, ne posameznih gob. Drugi obrod se bo pojavil na istem mestu, če smo odtrgali cel šop, tako da je bilo zraven še malo substrata oz. da spodnji deli betov niso ostali na substratu.
Če na substratu ostane “stara goba”, lahko ob naslednjem obrodu na tem mestu pride do gnitja, zato preverimo, če smo res odtrgali vse. Pričakujemo lahko 2 do 6 valov obrodov, ko pa je substrat iztrošen, ga lahko kompostiramo, uporabimo kot zastirko ali pa zakopljemo in tako dobimo nekaj gob še zunaj na vrtu.
Gobnjak 